Sodobni ples se je začel na prelomu 19. v 20. stoletje z američanko Isadoro Duncan, plesno avantgardistko, ki si je prva drznila sezuti dolgo predpisane baletne copate in na odru zaplesati „po svoje“. Njena drugačnost je bila za nekatere vir zgražanja, za druge vir navdiha. Zaradi nje je svoboda gibanja postala eno glavnih vodil sodobnega plesa.

Sodobna plesna tehnika navdih za gibanje črpa tako iz različnih plesnih zvrsti (ulične zvrsti, balet, modern, …) kot tudi iz joge, borilnih veščin, gledališča, itd.  Pri vsej tej pestrosti je glavna značilnost ta, da vsa gibanja izvajamo v skladu s telesno zgradbo in z izkoriščanjem fizikalnih zakonitosti, torej na čim bolj naraven, zdrav in funkcionalen način. Udeleženci-ke se seznanjajo z gibalnimi vzorci na tleh (floor work), stoje in po prostoru, ti pa se na koncu klasa prepletejo v daljšo plesno kombinacijo. Poleg tehničnih vaj je velik poudarek tudi na razvijanju ustvarjalnosti in sposobnosti plesne improvizacije. Skozi sodobni ples treniramo več kategorij naenkrat in sicer zavedanje svojega telesa v prostoru, v odnosu do drugih, se igramo z domišljijo, abstrakcijo, kako skozi gib izraziti sebe ali nekaj, kar si želimo povedat. Z raznimi sekvencami, vajami, treniramo spomin; z raznimi improvizacijskim nalogami pa razsikujemo in treniramo lastno kreativnost in svoj plesni glas. Z rednim obiskom udeleženci-ke izboljšajo zavedanje svojega telesa, držo, koordinacijo, gibalno spretnost, moč, raztegljivost, kvaliteto dihanja, gibalni spomin, prostorsko predstavljivost, psiho-fizično vzdržljivost, domišljijo, ustvarjalnost, muzikalnost, samozavest, občutek za soplesalce, empatijo ter razvijajo razumevanje in ljubezen do umetnosti sodobnega plesa, tudi na kritičen način.